Projekt Spomini na Monigo - ginnasiosema

Vai ai contenuti

Menu principale:

Projekt Spomini na Monigo

Attività > Progetti


V ISKANJU AVTENTIČNIH NALOG

Velikokrat se nam pri svojem delu z dijaki zgodi, da  kljub različnim oblikam motivacije  in sodobnim metodam poučevanja vedno ostane nekaj dijakov nezainteresiranih ali ravnodušnih do obravnavane snovi, prav tako pa je težko dobiti nalogo, ki  bi terjala od dijakov  celovito reševanje problemov in bi pri tem razvijali večino temeljne zmožnosti:
sporazumevanje v maternem jeziku;
sporazumevanje v tujih jezikih;
digitalna pismenost;
učenje učenja;
socialne in državljanske kompetence;
samoiniciativnost in podjetnost ter
kulturna zavest in izražanje.
Če pa zna učitelj najti pravo nalogo oz. problem, ki bo dijake vsestransko, to je doživljajsko, osebnostno in intelektualno  vpletel v situacijo, bo njihov odziv nepričakovano dober. Učitelj bo odkril neverjetne lastnosti: odgovornost, radovednost, sposobnost razreševanja konfliktov, sodelovanje, učenje, iznajdljivost, digitalna zmožnost predvsem pa vstopanje v medkuturni dialog in privzgajanje razumevanja strpnosti, ki se rodi iz doživljanja in razumevanja polpretekle zgodovine, obremenjne z ideološkimi oznakami. Ob tem naj spomnim še na Galimberttijev stavek o nihilizmu med mladimi, katerega vzrok je odsotnost zahtev in nalog,  s katerimi bi se mladi dokazali, preizkusili svoje zmožnosti in rešili konkreten problem v resničnosti.
Taka priložnost se je ponudila tudi dijakom 4. Letnika italijanske Gimnazije Antonio Sema iz Portoroža, da so lahko preizkusili svoje prevajalske zmožnos
ti in sinhronizirali v italijanščino intervju z dr. Tonetom Šavljetom, nekdanjim internirancem,  ki ga je posnel dijak novomeške gimnazije na pobudo dijakov iz Trevisa, ki raziskujejo svojo lokalno zgodovino in odkrivajo med drugim zgodovino holokavsta na italijanskih tleh – v Monigu, katerega žrtve so bili tudi Slovenci. Nenadoma se je zgodilo tisto, kar bi se moralo dogajati vedno manjšina kot vez med pripadniki dveh sosednjih narodov. In tako so se vsi dijaki lotili dela in v pičlih treh dneh sinhronizirali film in ga poslali Novomeščanov, da so s tem poklonom dali italijanskim dijakom gradivo za nadaljnje raziskovanje in razumevanje lastne zgodovine.



SPOMINSKA SLOVESNOST OB DNEVU SPOMINA NA HOLOKAVST
27. 1. 2012 V TREVISU


V Trevisu v Italiji je 2
7. januarja 2013 potekala spominska slovesnost ob dnevu spomina na žrtve holokavsta in ostalih žrtev druge svetovne vojne. Sredi mesta so odkrili umetniški relief v spomin na okoli 200 žrtev fašističnega koncentracijskega taborišča za hrvaške in slovenske civiliste iz zasedene Jugoslavije. Zamisel za obeležje se je rodila med šolniki, raziskovalci krajevne zgodovine in dijaki. Inštitut  za zgodovino odporništva in sodobne družbe v trevižanski krajini ISTRESCO je na slovesnosti  kronal večletne pobude za ohranjanje spomina na slovenske in hrvaške žrtve fašističnega taborišča, ki je bilo v mestu povsem pozabljeno.
V koncentracijskem taborišču v Monigu, ki je pravzaprav predmestje Trevisa, je v enem letu umrlo približno 200 ljudi, od tega 50 otrok, večinoma prebivalcev tedanje Ljubljanske pokrajine. O pretresljivih razsežnostih tega zločina je knjigo z naslovom Onkraj obzidja, koncentracijsko taborišče v Trevisu 1942 napisala Francesca Meneghetti, učiteljica iz Trevisa.  Knjiga je bila že predstavljena v Trstu, Gorici in v Ljubljani. O internirancih iz Novega mesta in okolice pa  je knjigo z naslovom  Novega ni pri nas nič: Slovenci in Slovenke v italijanskem koncentracijskem taborišču Monigo napisala ga. Devana Lavrenčič Cannata,  tržaška Slovenka, ki je med vojno s svojo družino živela v Novem mestu. Ga. Devana je  poznala številne internirance, predvsem prijatelje in sošolce iz  novomeške gimnazije. Dopisovala si je s Tonetom Šavljem, ki je bil zaprt v tem taborišču, in objavila  njuno korespondenco  v svoji knjigi.
Obe knjigi je izdal omenjeni Inštitut za zgodovino odporništva ISTRESCO.

Na slovesnost 27. 1. so bili poleg nekaterih uradnih predstavnikov Slovenije in Hrvaške povabljeni tudi predstavniki Gimnazije Novo mesto, saj je bilo v italijanskem koncentracijskem taborišču Monigo v Trevisu med drugo vojno zaprtih veliko dijakov in profesorjev z naše šole. Na željo dijakov in profesorjev  z Liceja Leonardo da Vici iz Trevisa, ki dejavno sodelujejo pri ohranjanju spomina na dogodke iz druge vojne,  so na slovesnost pripeljali nekdanjega interniranca, bivšega dijaka Gimnazije Novo mesto  dr. Toneta Šavlja. Dijaki in profesorji omenjenega liceja so že v lanskem šolskem letu navezali stike z novomeško gimnazijo, saj so ugotovili, da so bili med deportiranci številni dijaki in  profesorji Gimnazije Novo mesto.  Zanimalo jih je predvsem, koliko slovenski  dijaki vedo o teh dogodkih med 2. vojno in ali je živa še kakšna priča takratnih dogodkov. Zgodbo  dr. Toneta Šavlja, nekdanjega primarija novomeške kirurgije, je na film  posnel dijak klasičnega oddelka Gimnazije Novo mesto Uroš Topić. Z njegovim pričevanjem so želeli dijakom iz sosednje Italije približati življenjsko usodo novomeškega gimnazijca med drugo vojno. Film o dr. Tonetu Šavlju je bil  posnet v knjižnici Gimnazije Novo mesto. Za dijake iz Italije so ga pod mentorstvom prof. slovenščine Vesne Vlahovič v italijanščino prevedli  dijaki 4. letnika italijanske  gimnazije Antonio Sema Piran iz Portoroža: Serena Buremi, Giorgia Doc,  Tarik Haskić, Debora Janković, Tiffany Krošl, Arianna Protić, Miran Rajčić, za tehnično plat  je poskrbela Linda Dodić. Oba filma, tako slovenski kot sinhroniziran v italijanščino, sta dosegljiva na kanalu you toube na internetu.


PROJEKT – SPOMINI NA MONIGO

Dijaki četrtega letnika Gimnazije Antonio Sema smo letos na povabilo in prošnjo novomeške ravnateljice Natalije Petaković z veseljem priskočili na pomoč novomeškim gimnazijcem pri izvedbi dela projekta, ki smo ga mi poimenovali kar Spomini na Monigo. Na njihovo željo, da bi intervju s še živečim internirancem in bivšim dijakom novomeške gimnazije, posnetim na filmski trak, predstavili italijanskim dijakom, smo film sinhronizirali v italijanščino, in to zgolj v treh dneh, zato nam je žal, da ni bilo mogoče časa za delo podaljšati, saj bi bila tako kvaliteta sinhronizacije bistveno boljša, a žal so novomeški dijaki morali z gradivom oditi v  Treviso v Italijo, kjer  je 27. januarja 2013 potekala spominska slovesnost ob dnevu spomina na žrtve holokavsta in ostalih žrtev druge svetovne vojne. Sredi mesta so odkrili umetniški relief v spomin na okoli 200 žrtev fašističnega koncentracijskega taborišča za hrvaške in slovenske civiliste iz zasedene Jugoslavije. Zamisel za obeležje se je rodila med šolniki, raziskovalci krajevne zgodovine in dijaki. Inštitut  za zgodovino odporništva in sodobne družbe v trevižanski krajini ISTRESCO je na slovesnosti  kronal večletne pobude za ohranjanje spomina na slovenske in hrvaške žrtve fašističnega taborišča, ki je bilo v mestu povsem pozabljeno.

____?_____(ime projekta?). Projekt je nastal  v gimnaziji v Novem Mestu, kjer so dijaki, skupaj  s profesorji nardili raziskavo o italjanski okupaciji slovenskega ozemlja. Pri tem so vzpostavili stik z dijaki italjanske gimnazije iz Treviza: državno naravoslovno gimnazijo »Leonardo da Vi
nci«, s katero so si delili informacije o koncentracijskem taborišču v Monigu (Italija),kjer so bli slovenci in hrvati zaprti.
Dijaki novomeške gimnazije so med raziskavo, iskali ljudi, ki bi jim lahko še kaj o Monigu povedali iz lastnih izkušenj. Tako so
našli gospoda, ki je bil deportiranec v taborišču v Monigo, s katerim so kasneje snemali intervju. Da bi lahko ta posnetek pokazali tudi italjanskim gimnazijcem so nas prosili, da posnetek sinhroniziramo v italjansčini.
Med učenci smo si razdelili delo, tako da je vsak učenec prevedel del posnetka. Film je bil dolg skoraj eno uro.  Tarik Haskič je ponudil svoj glas za snemanje sinhronizacije. Ti posnetki so bili na koncu združeni s originalnim posnetkom.  Tako je nastal končni izdelek, ki smo ga izročili novomeški gimnaziji. Vso gradivo so kasneje predstavili na dan spomina v Trevizu. Pri predstavitvi so sodelovali tudi Inštitut za zgodovino odporništva in sodobne družbe v trevižanski krajini ISTRESCO, ki je v preteklih letih izdal več knjig o taborišču v Monigu, Tarvizijska občinska uprava.(napišemo tudi ambasadorje in vse ki so se pridružili?)
Moja izkušnja:
Prevajanje in sinhronizacija filma je težko delo. Največ časa sem naložila v prevajanju, med katerim sem imela težave predvsem pri tem, ko sem iskala pravilno ustreznico v italjanščini za določene slovenske besede. Težko sem se odločala med italjanskimi sopomenkami, med katerimi je veliko razlike, saj lahko imajo toliko drugačen pomen da niso primerne, morejo spadati v kontekstu...itd. Na primer: iskali smo pravilni prevod za »gostilna«. V italjanščini  gostilna se prevede v locanda, trattoria, ristorante.. Da bi ustezno prevedli, smo morali upoštevati: da je locanda že zastarela beseda, ki ni več v rabi, da je pripovedovalec v posnetku uporabljal preproste izraze in da  ristorante bi bila morda bolj primerna če bi prevajali besedo restavracija..Zelo zanimivo je bilo, kako smo se na koncu odločili, skupaj s profesorico, katera beseda je najbolj ustrezna.
Veliko sem se naučila in tudi uživala ob gledanju posnetka , ki smo ga  kasneje prevedli. Svoje znanje nisem poglobila le v področju Slovenščine temveč tudi v področju zgodovine, geografije in italjanščine.



SPOMINI IZ MONIGE
PRISTOP K DELU IN OB
ČUTKI

Ko nam je včetilca povedala, da potrebuje pomoč pri projektu sem rade volje prisluhnil. Glede na to, da je bila potrebovana pomoč povezana z projektom, ki ga je ponujala tuja šola se je zazdelo, da bi znalo biti zanimivo.
Povabljeni smo bili k prevodu enournega dokumentarne
ga interviuja z preživelim Moniga. Zabavno delo z veliko odgovornosti. Odlično se mi je zdelo, da smo si na enakovreden način razdelili delo prevajanja, čeprav sem se malo ustrašil, da ne bo vsak opravil svoje naloge. Kjub mojemu slabem pričakovanju, smo z malo motivacije preko spleta, poskrbeli, da je vsak opravil svojo rezino dela in to me je razveselilo. Kar je bilo malo težje zapožreti je bilo to, da so me brez soglasja določli za tistega, ki bi prebral vso prevedeno govorico gospoda. Ampak kjub vseemo se je to izkazalo precej pozitivno.
Mislil sem, da bo težje, a sem se zato toliko hitreje vživel v delo. Zgodovina, kot smo je navajeni iz knjig in slabo prevedenih dokumentarcev ni primerliva z zgodovino, ki je bila človeku z boležino vklesana na kožo. Datum je datum in spomin je spomi, čeprav boli.
Tako sem imel možnost, biti del njegove zgodovine. Marsikaj sem se navčil. Kar se pa poteka dela tiče, se je od vsega začetka, kjub napornosti, izkazalo delo dokaj zabavno in odličen način za okrepit timsko delo. In  kjub vsem nezgodam, ki so se nam pripetile; izguba podatkov, neorganiziranost, smo vspeli skupaj spraviti delo, katerega smo bili zadovolni.
Seveda bi lahko bilo boljše opravljeno, a ni zanemarlivo dejstvo, da smo se ob vsem tem navčili nekaj boljšega, kot je samo zgodovinski podatek ali šolski projekt; navčili smo se delati skupaj, navčili smo si segati v roke in prihajati naproti. najbolj moram pohvaliti vse tiste, ki so se projekta lotili s srcem.



VTISI O PROJEKTU


Prvi vtis ki sem ga pridobila ko sem začela prevajati je bilo imeti veliko težav  z prevajanjem ker se nisem nikoli tega lotila.  Imela sem težav, ker nisem vedla kako prevajati zelo enostavno povedi, zato ker sem začela komplicirati in nisem vedela kako prevesti na enostaven način.
Drugi vtis je bil tisti da mi je bilo zelo  zanimivo slišati o zgodbi oziroma o življenju tega starega človeka, kako so partizani sabotirali nemške vojake, kako so se bali in skrivali v gozdu, itn. Vse te stavri nebi bile zanimive, če nebi bile pripovedane od nekoga ki je to res doživel,  od nekoga ki je bil del teh grozljivih stavreh v drugi svetovni vojni.
K
o sem slišala to njegovo zgodbo sem si poskušala zamišljevati kako je bilo tem ljudem v lageru, kako so bili lačni, kako so se bali smrti, kako so jih kaznovali če nisu nekaj naredil in kako so komaj preživeli to obdobje. Nisem se čutila dobro, to me je zelo presenečilo in nikoli ne bom razumela kako je negdo lahko take stvari delal.
Ta projekt se mi je zdel zelo zanimiv in korist
en ker sem izvedala veliko stvari o katerima nisem imela pojma da su sploh obstajale. Upam da se takšno obdobje, kot je bila druga svetovna vojna, ne bo nikoli ponovil zato ker človek nima to pooblastilo da dela takšne stvari kakšni jih je Hitler delal z lageri.

TiffanyKrošl


Vojna je beseda, ki jo vsi poznamo, nekateri iz življenja, večina pa iz filmov in knjig. Pomeni spopad dveh  nasprotnih skupnosti, ki se spopadeta z različnimi orožji in ena od skupnosti zmaga. Čeprav je bilo o tragediji, imenovani druga svetovna vojna, napisano več sto knjig, le malo ljudi ve, kaj je v resnici botrovalo tej pogubni vojni. Samo tisti ki so doživeli vojne grozote  vedo kaj ta beseda pomeni. Prisluhnila sem pripovedi resnične zgodbe iz druge svetovne vojne. Celotna pripoved me je tako prevzela, da sem ostala brez besed, kajti bila je zelo nazorna in strašljiva a hkrati zanimiva. Ostal mi je v spominu dogodek, ko so izbrali pogum in dvignili žico, da bi zbežali proti Sloveniji .Hodili so tiho in pazili na njihove korake, saj so iz izkušenj vedeli, da lahko na Nemce naletijo kjerkoli na poti. Zaradi tega so morali biti zelo previdni in tudi gibčni, hodili so po razgibanem terenu in skalovju, ki je bilo velikokrat nevarno in spolzko. Najbolj me je prizadelo to, ko nam je dejal, da nekoč, ko so blizu železniške proge v Logorju slišali nemški vlak, se morali takoj skriti v koruzo, da jih nebi ustrelili. Kljub vsem grozotam ki so jih preživeli, ko so prišli do prve slovenske vasice so jim vaščani naredili veselico in jim izkazali pravo dobrodošlico.

Debora

Svet prevajanja me je od vedno nekoliko privlačil: videla sem ga kot vez med dvema kulturama, kot odgovornost, ali se bosta medsebojno strinjale, kot če bi imela vso to moč v mojih rokah. Ampak po šolski izkušnji, ko sem prevajala Spomini z Moniga, sem si rekla: nikoli ne bom prevajalka. Pa ne zato, ker mi to delo ni všeč, ampak nasprotno, po mojem je bila to ena pozitivna izkušnja, ki nas je kulturno ogromno obogatela: vadili smo slovenski in italijanski jezik in naučili smo se nekaj več o slovenski zgodovini, vendar je bilo to delo dokaj težavno. Osebno sem morala prevesti 8-9 minut tega filma iz slovenščine v italijanščino in če sem iskrena sem mislila: 8 minut, pa kaj je to, to je največ pol ure dela, in tako sem si dopotankosti sprogramirala dan, in za ta košček filma sem si pustila 45 minut. Ko bi le tega ne storila! Med iskanjem pravilnih zgodovinsko-tehničnih izrazov in nasplošno iskanjem vsake posamezne besede (ki seveda v tistem trenutku se jih nikakor nisem mogla spomniti) sem izgubila ure. Če sem jaz za samo 8 minut izgubila cele ure (da ne govorimo o nekaterih sošolcih, ki so zgubili cele dneve na tem projektu), me zanima koliko časa porabijo boge ljudje za prevajanje filmov in dokumentarcev, ki trajajo ure in ure. Kakorkoli, najtežje je bilo najti ustrezne zgodovinske izraze: za nekatere mislim, da v italijanščini celo ne obstajajo, ker je le to slovenska zgodovina (in če ne obstajajo, tolko bolje, izmislila sem si nove izraze); prevajanje frazemov, katerih mnogih v italijanščini sploh ne obstajajo; iskati na youtube do sekunde točno začetek mojega prevajanja (to so moji živci najbolj trpeli) in seveda razumeti gospoda in kaj je govoril. Ker ne govorim zelo dobro slovensko, sem seveda imela probleme pri razumrvanju nekaterih narečnih besed. Še ena težava s katero sem se srečala je bila če se on zmede, ali pa ponovi 10 krat isto stvar (vemo da pogovorni jezik je bolj svoboden, in če se ponavljaš, te noben te zameri), kako naj bi to prevedla? Ali bi se morala ponavljati tudi jaz? Ne, bilo nidolgočasno in prez pomena. Aki naj bi to zspisala samo enkrat? Ne, ker bi prevajalec povedal stavek v nakaj sekundah, in pol bi v ozadju v tišini opazovali gospoda na video ki premika usta. Točno to sem naredila. Preostalo delo je na srečo potekalo gladko in brez problemov. Na ta način sem bila prisiljena naučiti se malo slovenske zgodovine (kar mi ni bilo žal), ker usakič, ko nečesar nisem razumela, sem pokazala video mojemu dedku in ga spraševala o pomenu le tega, in on, kot vsak dober dedek, je začenjal z razlago od začetka časa, in čeprav sem rabila samo zadnji del njeogove zgodbe, ga nisem smela prekinjati v njegovem trenutku slave (končno mi mladina ne sprašujemo nikoli naših dedkov o vojni, in v redkih trenutkih, ko se to zgodi, je to za njih odmeven dogodek, kot da bi imeli na razpolago ure na odru naše pozornosti. Škoda le, da mi teh ur, v tistih trenutkih, nimano). Ne me napačno razumeti, všeč je bio sodelovanje v tem projektu, sedaj se počutim bolj razgledana, ampak nisem si najmanj pričakovala, da bo delo, tako dolgo trajalo.

Arianna


Moje izkušnje s projektom so bile zelo pozitivne. Bilo mi je še posebej zanimivo in koristno za prihodnost, ker po končani gimnaziji nameravam študirati jezike, in morda tudi prevajalstvo. Ob prevajanju besedila sem ugotovil, da stvar ni tako enostavna kot si večina ljudi misli. Pogosto se lahko znajdemo v težavi, da ne vemo, kako bi nekaj prevedli. Stvar ni v tem, da ne znamo nečesa prevesti, ampak imamo veliko različnih idej, kako bi lahko nekaj prevedli, in ne vemo katera bi bila najbolj ustrezna. Glede na to da smo morali za tem prevedeno besedilo tudi posneti, da lahko ustvarimo sinhronizacijo, smo morali upoštevati tudi časovno usklajenost dveh besedil in smo zato morali biti še posebno pozorni na dolžino. Da bi se izognil morebitnih težav pri snemanju, sem ob prevajanju svojega dela besedila pogosto ponovno predvajal videoposnetek in si hkrati v mislih bral preveden tekst, da bi videl ali sta vsaj približno enake dolžine. Zanimiva iskušnja je bila tudi snemanje. Potrebovali smo veliko časa za to, med snemanjem je v prostoru morala biti popolna tišina, govoriti smo morali ne prehitro ne prepočasi in zelo razločno. Zame je bila izkušnja zelo zanimiva in koristna. Pridobil sem tudi veliko novega znanja o delu prevajalca in spoštovanja do ljudi, ki to že delajo. Delo je zelo naporno, zahteva veliko časa in tudi dobro poznavanje obeh jezikov.

Miran


Torna ai contenuti | Torna al menu